Anksioznost – epidemija sodobnega časa

Anksioznost – epidemija sodobnega časa

Anksioznost ali tesnoba je v določeni meri normalno stanje človeka. Vsi imamo skrbi, odgovornosti, strahove, bojazni. Vsi se kdaj znajdemo v stresnih situacijah, ko se vsega nabere malo preveč, ko se začnejo motnje spanja, izčrpanost, pospešeno bitje srca, bolečine v hrbtenici in želodcu, napetost, razdražljivost, skratka nemoč pri obvladovanju stresa. Če pravi čas ukrepamo, si poiščemo oblike sprostitve, razbremenitve, če pravočasno praznimo svojo skodelico življenja, se nam izmenjujejo obdobja dviga in padca te ravni, poenostavljeno bi lahko rekli dviga in padca življenjske energije. Lovimo ravnotežje, balansiramo med boljšimi in slabšimi obdobji doživljanja samega sebe in sveta okrog nas.

Vsi poznamo stanje pred težjo preizkušnjo, pred izpitom, razgovorom, pred nečim, česar se bojimo. A moramo nekako prek sebe. Gre za primarni odziv telesa, ki se počuti napadenega ali ogroženega in se tako kot včasih, ko je človek še bežal pred divjimi zvermi, pripravi v stanje boja ali bega. Anksioznost pripravi telo za soočanje z zunanjo ogroženostjo. Pospeši delovanje srca in mišic, poskrbi za dvig energije za beg ali boj s sovražnikom, a vse to bi po odpravi dejanske ogroženosti moralo miniti.

Anksioznost si najlažje predstavljamo tako, da si poskušamo zamisliti trenutek, ki ga je gotovo že vsak doživel: ko pri vožnji avtomobila sekundo pred nevarno situacijo odreagiramo povsem samodejno. Samo delček sekunde potrebujejo možgani, da predvidijo nevarnost in vso možno energijo v telesu spravijo v delovanje srca in mišic za rešitev situacije. Ustrašimo se tako zelo, da gre vsa energija v nagonski odziv na nevarnost. Ko je ta mimo, smo izčrpani, a hkrati veseli, da je nevarnost minila brez prometne nesreče. Počasi se umirimo, začnemo spet normalno dihati, se prenehamo tresti in srce spravimo v normalni ritem.

Kaj pa, če telo tega ne zna več narediti? Kaj, če anksioznost, ki je izrazito naporna že samo nekaj sekund, kar traja in traja? Včasih stanje pripravljenosti preprosto ne mine. Postaja kronično. Telo ne loči več med resnično in namišljeno ogroženostjo. Ves čas je v fazi pripravljenosti, kar je zanj hud napor. Zaskrbljenost, strah, napetost, razbijanje srca, oteženo dihanje, vrtoglavice, glavobol, slabost in še cela kopica motečih telesnih znakov postane vsakodnevni spremljevalec, ki se ga ne znamo več otresti. Ne zmoremo se sprostiti. Ker so ti simptomi podobni simptomom najrazličnejših bolezni, se jih bojimo še bolj. Lahko bi šlo za bolezen srca, napake v delovanju ščitnice, hormonsko neravnovesje, infarkt, a gre za anskioznost.

Kognitivni in čustveni možgani – razum in čustva nista v ravnovesju. Čustveni možgani sprejemajo informacije iz okolja in nanje odgovarjajo z vsemi telesnimi funkcijami. Ne ločijo več navidezne od dejanske ogroženosti, sprožijo proces preživetvenega gensko refleksnega nagona, amigdala nepravilno uravnava pojavljanje strahu. Čeprav kognitivni – razumski možgani vedo, da smo preveč zares vzeli nek pojav, so ugasnjeni, zato se ne moremo smiselno odzvati na situacijo. Reakcija čustvenih možganov je  močnejša od volje in želje razumsko obvladati anksioznost.       

Še tako dober stroj se enkrat pokvari. Avto ali pralni stroj peljemo na servis, ko mu zagori rdeča lučka. Sami sebe ne. Ostanemo že skoraj brez goriva, prelisičiti poskušamo svoje telo na vse načine, da bi delovalo še naprej. Za ta čudoviti super računalnik, ki je prižgal celo vrsto opozorilnih lučk, se ne zmenimo, ker ne želimo biti nesposobni, leni in šibki. Ne znamo drugače. Ne zavemo se pravočasno teže situacije in žal ne vemo, kako težka in naporna bo sanacija samega sebe, ko bomo enkrat le ugotovili, da ne gre več. Obdobja močno izražene anksioznosti se izmenjujejo, in preden ugotovimo zakaj gre, je prepozno. Tako se bojimo naslednje etape, da živimo v stalnem strahu pred naslednjim napadom.

Anksioznost prizadene vedno večji delež populacije. Pogosteje ženske, in sicer zaradi drugačnega telesnega in čustvenega ustroja, posebno v obdobju materinstva. V zadnjem času je v strmem porastu, z zaskrbljujočim tempom se seli na mladostnike in celo otroke. V sodobnem času smo namreč konstantno izpostavljeni pritiskom in stresom iz zapletenega okolja, ki smo si ga ustvarili. Ne gre samo za količino dela, ampak za  naš notranji ustroj, čustveno preobčutljivost, perfekcionizem, dojemanje sveta okoli sebe, prevelike zahteve do sebe in razmišljanje o tem, kaj drugi pričakujejo od nas oziroma kaj je naša dolžnost. Gre za to, da ponotranjimo vse svoje vloge in ne znamo začrtati neke zdrave meje med svojo osebnostjo in ljudmi ter vlogami, ki jih imamo v življenju. Kot bi nam nekdo odstranil ščit okrog nas, ki onemogoča vsaki energiji, misli in želji drugih, da pride neposredno v nas.

Anksioznost še nikoli ni bila tako pereča tema, kot je zdaj. Mladostniki, prezaposleni odrasli, delavci in podjetniki, starostniki, vsi poklici, vse kategorije, sodobna epidemija ne izbira. Ko napade anksioznost ni pomemben ne status, ne izobrazba, samo človek, ki je izgubil svoj notranji kompas ve, kako težko je v vsakdanjem življenju funkcionirati na tak način.

In takrat se je potrebno podati na pot samo raziskovanja in soočenja s svojimi strahovi…

Skodelico svojega življenja je potrebno napolniti z Ljubeznijo do sebe…

Deli prispevek