Kako uravnotežiti telo, um in dušo?

Kako uravnotežiti telo, um in dušo?

Formula človeka je videti preprosta, najti zdravo ravnotežje med vsemi tremi gradniki pa je pravi izziv v življenju posameznika.  Človek večino časa posveča svojemu umu in telesu, medtem ko njegova duša tiho in potrpežljivo čaka na njegovo pozornost. 

Telo kot sedež naše duše, tempelj našega bitja je neverjetno inteligentni stroj, ki zmore množico funkcij hkrati in v njem poteka toliko med seboj povezanih procesov. Počasi in tiho nas opozarja, da z njim nekaj počnemo narobe, a ga pogosto ne slišimo. Iščemo instant rešitve, ne ravnamo z njim vedno spoštljivo, a znotraj sebe kljub temu išče načine, da sanira naše nezdravo početje. Večino strojev redno vozimo na servis, svojemu telesu pa običajno prisluhnemo šele, ko svetijo rdeče lučke na vseh nivojih. Tudi pri tesnobi je podobno. Ne slišimo pravočasno, ne ustavimo se dovolj zgodaj, ko so potrebne le manjše spremembe vsakdanjih navad, da ne pademo čez rob. Ko se to zgodi, pa mrzlično iščemo rešitve za nadaljnje funkcioniranje. 

Um je gospodar, ki kroji naš pogled na svet in način razmišljanja. Po večini nas vodi skozi nezavedne načine podzavestnega delovanja in nas prepričuje v najrazličnejše izgovore in drame, da ne zmoremo življenja v višji zavesti. Njegova naloga je preprečevati nevarnosti iz okolja, zato nam vceplja strah in najrazličnejše predsodke, poglede in lastne omejitve. Pogosto mu dajemo preveč moči in izgubljamo moč sedanjega trenutka, prepuščanja, zaupanja v življenje. Ne vidimo širše slike, ne znamo se dvigniti nad naše preizkušnje in uvideti razvoj našega življenja kot del našega poslanstva. Poskušamo doseči čim več znanja, diplom in certifikatov, ne učimo pa se treninga lastnega uma, da nam je v oporo v težkih situacijah in stresnih časih. Večkrat bi morali iz uma v srce, iz znanja v zavedanje. Naše misli so lahko naše zdravilo, le mi smo tisti, ki določamo katera misel bo v našem življenju prevladujoča. Strah ali ljubezen sta tista dva kemična procesa, ki vplivata tudi na naše telo. 

Duša je srčika našega obstoja, ki pogosto spregovori šele po težkih preizkušnjah. Kriza pospeši obrat vase, ki se ga preveč bojimo. Ne upamo si pogledati v svoje bistvo, kot bi se bali sami sebe. A v nas je vse potrebno znanje in zavedanje, modrost življenja samega, le odkriti ga moramo. Duša nam nikoli ne laže, le prisluhniti ji ne znamo več. Izgubljamo svojo intuicijo in povezavo z modrostjo nad nami. Znanje o sebi je najbolj pomembno znanje tega sveta, ki bi se ga morali učiti že od malih nog. Tudi tesnoba je klic duše, ko ji prisluhnemo, se proces zdravljenja začne. Ko sami sebe sprejmemo brez občutkov krivde in sramu, se poskušamo imeti radi in si upamo brez maske pokazati svetu, je živeti s samim sabo lažje. Dobivamo lekcije, da bi ponovno našli povezavo s samim seboj, svojim poslanstvom in neskončno energijo nad nami. Ne bojmo se tega potovanja, neverjetna odkritja nas čakajo. Obstaja nekaj, kar je močnejše od vsake tesnobe in depresije, to je Ljubezen. 

Potovanje skozi življenje ni lahko, ko izgubimo svoj notranji kompas. Običajno plačujemo ceno na vseh treh nivojih. Tesnoba je živi dokaz za to. Um je tisti, ki nam strahove iz okolja predimenzionira, zmanjšuje vero v lastne sposobnosti in zažene telesni proces ogroženosti. Strah nas hromi in nam onemogoča doživljanje življenja v vsej njegovi lepoti. Izbire iz strahu se kažejo na tri različne načine: beg, boj ali zamrznitev. 

Tisti, ki želijo pred strahovi iz okolja zbežati, si pogosto zatiskajo oči pred situacijo. Ne znajo sprejemati drugačnosti, širše slike situacije, zadovoljijo se z ozkoglednostjo in  pesimizmom. Tudi v trenutni situaciji epidemije na vsakem koraku srečujemo negativnost do vseh in vsakogar, grobe anonimne komentarje. 

Veliko je ljudi, ki se proti stresnim razmeram bojujejo z begom v odvisnosti vseh vrst. Od zlorabe alkohola, drugih substanc, računalniških igric, spletne spolnosti, hrane. S trenutnim opojnim zadovoljstvom se izogibajo stiku s samim seboj, a pred sabo ne moreš nikamor zbežati. 

Pogosta je zamrznitev, apatičnost, ko posameznik živi izven sebe in se izogiba socialnim stikom z drugimi ljudmi, ker telesnih simptomov svoje stiske ne more več skrivati pred okolico. Težko spregovori, si pravočasno poišče pomoč in prepogosto žal razmišlja o koncu svojega življenja. Zato bodimo pozorni na ljudi okrog sebe, iskreno jih povprašajmo po njihovem počutju, naredimo prvi korak in spregovorimo z njimi kako toplo besedo. Če smo sami odkriti, se bodo odprli tudi ljudje v stiski in morda spregovorili prvo besedo, ki je lahko rešilna. 

Iskanje ravnotežja je doživljenjski ples. Naše telo potrebuje štiri gradnike, vodo, hrano, gibanje in dihanje. Naš um meditacijo, čuječnost, zavestne trenutke sreče in hvaležnosti. Naša duša pa ponovno povezavo z našo intuicijo in poslanstvom, s katerim smo prišli na ta svet. 

Ni važno samo, kaj bo ostalo za nami, ko bo konec našega življenja.

Važno je tudi, kaj bo življenje pustilo v nas.