Komaj se čakala tvojo knjigo. Tudi sama sem se v preteklosti soočila z anksiozno motnjo. Bila si ena prvih, s katero sem o njej sploh spregovorila. Si upala, ker si ti zaupala meni. Potem veš, da sem ena tistih, ki se jih je tvoja knjiga še posebej dotaknila. Ena tistih, ki te je med branjem čutila bolj, kot si sploh lahko zamisliš. Dobesedno in v polnosti. Knjigo sem brala počasi, nikakor je nisem požrla, ker bi bilo nespoštljivo do nje. Počasi, z občutkom, občutenjem vsakega stavka, odstavka, misli, bolečine na začetku knjige, veličastnega spoznanja ob koncu knjige…To ni bilo branje, to je bilo čutenje.
S TVOJO knjigo sem tesnobo končno »potegnila na plano«, se z njo soočila, dovolim si govoriti o njej, saj me ni več sram. Tudi ne bojim se je več, če se ponovi. Popolna zmaga, občutek svobode, nobene teže oz. bremena ni več. Tako lahko se počutim, kot bi s sebe odvrgla tono tovora.
Dotaknila si se me, draga Tatjana, s Tvojo knjigo. Hvaležna sem ti do neba in nazaj, da si jo napisala. Res lahko rečem, da te je sam Bog poslal. Prav res te je.
In zagotovo ne samo meni.
Zadnja tretjina knjige, v kateri opisuješ globoko odkrivanje sebe, vsa svoja spoznanja, sploh deli, ki si jih pisala iz čiste zavesti, iz srca in globine duše, s kratkimi stavki, besedami, je še posebej veličastna, neopisljivo lepa. Z besedami zelo težko opišem občutja, ki so me ob branju prevzemala. To pravzaprav ni bilo branje, temveč globoko duhovno in telesno (ob)čutenje, tako s solzami in mravljinci po telesu, s toplino v srcu, ko sem se samo zlila z napisanim, se ob vsakem stavku ali besedi ustavila, ga skušala dobesedno posrkati vase. Vsak stavek je bil zadetek v polno. Ni možno boljše opisati občutij med branjem, kot je to mojstrsko opisal Dušan Badovinac v komentarju k tvoji knjigi, da se »v danem trenutku zgodi istočasnost med knjigo in bralcem«. Meni se je to dogajalo ves čas, vsak trenutek.
Zadnja leta nam je vsem na voljo ogromno literature s področja osebne rasti, zavedanja, iskanja samega sebe, čiste zavesti, čiščenja »navlake« iz našega uma, ki nam preprečuje biti to kar smo. Veliko sem jih prebrala in še jih prebiram. Ampak, ko o odkrivanju resnice iskreno piše oseba na podlagi svoje resnične, globoke in boleče izkušnje, je to povsem druga dimenzija. To je fantazija. Preprosto zato, ker je RESNICA. Samo resnica se lahko tako močno dotakne človeka.
Prepričana sem, da bo knjiga dosegla in se dotaknila veliko ljudi. In nas vse »premaknila višje«, kot je tebe 11. letna izkušnja…
Tvoja knjiga je DARILO vsem nam, verjetno se nas večina sploh še ne zaveda, za kako veličastno delo gre. HVALA Ti.