Kako sprejeti svojo tesnobo – volkuljo s prijaznimi očmi?
Odgovor na to vprašanje je iz dveh nivojev tako enostaven, a pogosto v praksi zelo kompleksen in zahteven.
Iz nivoja vsakdanjega življenja in lastnega zdravja tesnoba vztraja toliko časa, dokler se je bojimo. Iz širšega pogleda zavedanja človeka pa tesnoba trka na vrata toliko časa, dokler ne ozavestimo namena, zaradi katerega je bila poslana v naše življenje.
In v agoniji in trpljenju, ki ga najbolj razume tisti, ki je napad tesnobe doživel, je težko videti to enostavno sliko, sprejeti tesnobo kot učiteljico in si urediti svoje življenje in premik v višje zavedanje brez dolgotrajnega dela na sebi. Ohranjati ravnotežje med družino, službo in lastnim zdravjem je umetnost. Spreminjati svoj notranji ustroj, ki večino časa deluje iz naše podzavesti, ravno tako.
Kako sprejeti dejstvo, da nas v vsakdanjem življenju ovira tesnoba? Kako priznati sami sebi in svoji okolici, da se izgubljamo? Kako se otresti sramu, krivde in neuspeha ter pogosto iskanja zunanjih krivcev za stanje v katerem smo se znašli? Kako iskreno spregovoriti o svojih strahovih, prepoznati njihove korenine in jih sprejeti v svoje življenje do te mere, da ob njih lahko normalno živimo?
Pa smo prišli do prve stigme: normalno? Zakaj v družbi še vedno prevladuje mnenje, da je telesna bolezen normalna, duševna stiska pa nenormalna? Zakaj je tako težka preizkušnja kot je tesnoba zaznamovana kot poraz, neuspeh, rezerviran za tiste, ki so mehkužni, nesposobni, ki se ne znajo kleno soočati z izzivi, ki jim jih prinaša življenje? Zakaj nekateri vidijo skodelico svojega življenja na pol polno, drugi pa na pol prazno?
Na to vprašanje lahko podam le svoj iskreni pogled, saj nisem strokovnjak, ne psiholog. Sem le oseba nagnjena k tesnobi, ki je poskušala iz svoje največje preizkušnje v življenju najti izhod, smisel, moč za vztrajanje in si upala javno spregovoriti v intimni osebni izpovedi. Ne zato, ker bi bila kaj posebnega, ne zato ker bi bila bolj pametna – pameten je tisti človek, ki ukrepa hitreje, ki si prisluhne prej in spusti iz svojega vsakdana tisto, kar mu škoduje že preden prva kapljica pade čez rob in se znajde v breznu anksioznosti. In to je namen moje izpovedi. Na lastnem primeru brez dlake na jeziku predstaviti ljudem, kaj doživlja človek s tesnobo, zakaj toliko časa traja in kako se ji z majhnimi pravočasnimi koraki izogniti? In tistim številnim ljudem, ki so ta korak že zamudili, dati nekaj volje in poguma za to, da se ponosno postavijo pred lastno ogledalo in se prepoznajo kot čudovite, močne in vredne osebe kljub napadom tesnobe in panike in se takšni pokažejo svetu brez krivde in sramu. Pogosto se še gledam v takšno ogledalo, se sprašujem ali bom zmogla vse izzive na svoji poti, ali sem vredna javne izpostavljenosti in odgovornosti.
In v teh občutkih se skrivajo globoki vzorci za našo tesnobo.
Zakaj mislimo, da nismo dovolj dobri?
Zakaj smo prepričani, da so drugi boljši od nas?
Zakaj mislimo, da moramo izpolniti vsa pričakovanja drugih?
Zakaj zahtevamo od sebe, da smo vsak trenutek popolni?
Zakaj si tako težko priznamo, da je tisto, kar smo že dosegli dovolj vredno?
Poglavitni razlog za nastanek duševne stiske je pogosto naša miselna naravnanost, vsajena v nas že iz ranega otroštva ali celo prej, da smo napačni, pomanjkljivi, ne dovolj dobri, da si nečesa ne zaslužimo. Zakaj nosimo v sebi toliko dvomov, ali smo vse opravili z odliko, zadovoljili kriterije drugih, naredili vse drugim po volji? Zakaj smo tako težko zadovoljni sami s sabo, zakaj ne moremo biti bolj prizanesljivi do sebe, zakaj se preprosto ne moremo imeti bolj radi?
Od nekod in nekje izvira naše pomanjkanje ljubezni do sebe. Lahko smo zadovoljni s samim sabo le, če so vsi okrog nas zadovoljni z nami, če se prilegamo v kalup družbe tako, kot je pričakovano in običajno.
Kaj pa, če se moramo le naučiti biti to, kar v resnici smo, ne to kar mislimo, da moramo biti?
Kaj pa, če šele ko sprejmemo sebe v vsej svoji nepopolni lepoti, lahko občutimo svoj notranji mir?
Kaj pa, če si moramo kar naprej zastavljati vprašanja iz drugega zornega kota kot smo bili naučeni?
Iz strahu v ljubezen, hvaležnost in zaupanje?
Zato počasi, vztrajno, korak za korakom spreminjajmo svojo miselno naravnanost, iz dneva v dan, iz padca do padca in na tej poti ponudimo roko drug drugemu, saj smo si v osnovi tako zelo podobni, čeprav imajo naši strahovi različna imena. Prisluhnimo jim, nekaj nam sporočajo. Sami ali s tujo pomočjo lupimo svoje vzorce, čustva, bolečine, dvome za bolj pristen stik s samim sabo.
Naj imajo naši volkovi vedno bolj prijazne oči, bližje kot si jih ogledamo, manjši postajajo. Ko občasno spet zrastejo, pojdimo naprej, ni pomembno le do kakšnih višin priplezamo, ampak tudi kolikokrat se iz svojih globin ponovno dvignemo. In takrat nekaj teže pade iz naših ramen.
Morda je moj prispevek svetu dovolj že s tem, da je iskren. Da se toliko ljudi najde v moji zgodbi, da ima toliko bralcev občutek, da gledajo v svoje ogledalo življenja, da knjigo ponudijo v branje svojim bližnjim, da jih lažje razumejo. Da se v družbi lažje in bolj pogosto spregovori o duševnih stiskah in se čim več tavajočim dušam prepreči najhujše?
Strah je najbolj razširjen virus tega sveta.
