https://www.tatjanagrca.si/wp-content/uploads/2021/06/tesnoba-top-1920x500.jpg

SOOČENJE S TESNOBO

Niste krivi, če vas boli duša.
Niste nesposobni, če imate tesnobo.
Niste leni, če je še ne zmorete premagati.
Niste slabiči, če to priznate.
Niste čudni, če ste preveč občutljivi.
Niste slabši, če lažje preživite v sebi kot v hrupu tega sveta.
Niste nespametni, če iskreno delite svojo izkušnjo.
Vedno več nas je in enkrat bomo premaknili meje.

Priznajte, da ne zmorete. Poiščite si pomoč pravočasno, ustavite se. Ne odganjajte tesnobe na silo. Odločite se in izberite nov način razmišljanja. Pametno je predelati svoja čustva, svoje blokade, nič ne boli bolj kot nepredelana bolečina. Otresite se vseh negativnih predsodkov o sebi, sprejmite se takšni, kot ste. To ne pomeni sprejeti lenobe, vloge žrtve, zunanjih krivcev in smiljenja samemu sebi, ampak korak za korakom iskati boljšo različico sebe, svojo moč in pogum. Potem je na vrsti dvig znanja o sebi, zavesti, energije. Premišljujte, raziskujte, iščite, zaupajte. Še tako droben uspeh je razvoj.


Tesnoba je klic duše po spremembi. Ni pomembno mnenje in pričakovanje ljudi okrog tebe. Ni važno, koliko časa za zdravljenje porabijo drugi. Dejstvo je, da si nekje na poti skozi življenje izgubil samega sebe, se pozabil poslušati. Nihče ni kriv za to. Nisi sam kriv za to. Zgodilo se je. Morda z namenom.


Ljudje s tesnobo niso slabiči, krivci za svoje stanje, tisti, ki ne zmorejo. Ljudje s takšnimi preizkušnjami so močni in pogumni, drugače tega ne bi zdržali. Le prisluhniti si morajo in postati tisto, kar so, ne poskušati biti tisto, kar mislijo, da morajo biti. Priznati si morajo svojo resnico in se vzljubiti. Ljubezen do sebe zdravi.

pano skodelica življenja

Ko se prenehamo bati tesnobe, izgine. Razblini se v nič. Vse kar pride, enkrat mine. Ne poskušajmo ji ubežati, sprejemanje tesnobe omogoči nadzor nad njo. Premaknila nas bo v pristen odnos s seboj in življenjem. Iz uma v srce, iz strahu v zaupanje. V sebi bomo našli vse odgovore.


Edino sami lahko odločimo, katera misel bo postala naša prevladujoča. Edino mi imamo sposobnost vedeti, kaj je za nas dobro. Pot ni važna, način ni pomemben, samo volja. Ovinki niso ovira, slepe ulice tudi ne. Časa je toliko, kot ga potrebujemo. Znanje takšno, kot ga odkrijemo. Samo naprej do nekje. Mnenja drugih niso pomembna. Svoj križ nosimo sami. Če nam kdo ob poti ponudi pomoč, bodimo hvaležni. Nikoli ne vemo, kdo nas bo premaknil višje in koga bomo nekoč morda mi. V vsaki situaciji lahko najdeš nekaj dobrega. Nekaj, za kar si lahko hvaležen, ne glede na to, kako težka je preizkušnja.


Ko nastopi tesnoba, se enkrat moramo spoprijeti z njo. Če nam strah brani, da bi ukrepali, si poiščimo kakršnokoli oporo, potem pa poiščimo rešitve. Prenehajmo z vsemi občutki krivde, nesposobnosti, lastnih napak. Nobena napaka ni neodpustljiva. Vedno je čas za rast, nikoli ni prepozno. Imamo možnost izbire, ni nam treba ostati suženj svojih preteklih odločitev. Dajmo si čas. Dovolimo si počasi in vztrajno napredovati. Dovolimo si biti mi. Poglobimo se vase, preživimo več časa v tišini. Priznajmo si svojo resnico, ne smilimo se sami sebi.


Človekov največji učitelj je trpljenje. Ta nam pokaže, kaj je v življenju res pomembno. Poskušajmo iz njega narediti kaj koristnega, najti nek smisel. Bolezen izkoristimo za spremembe, ne upirajmo se bolečini, ki nam sporoča, da nekaj počnemo narobe. Nikoli ni prepozno, da prisluhnemo svojim strahovom.


Če želimo samo shajati s svojo tesnobo, delamo le na simptomih. Če želimo pozdraviti svoje srce, moramo globlje spoznati sami sebe in svoje srčne težave. Dvigniti se moramo nad svoje preizkušnje, da bomo opazili svoje življenje kot celoto. Enkrat se najdejo rešitve, morda za vrati, za katere prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.


Naučiti se moramo sprostitve uma in telesa, predihati telo, ga razgibati. Začutiti moramo sami sebe in svojo najglobljo naravo, najti svoj notranji mir in otroka v sebi. Treba je preživeti v zunanjem svetu, a hkrati ohraniti tudi svoj zdrav notranji svet. Nič ne odtehta lastne sreče. Odnos do sebe moramo postaviti na prvo mesto. Če ne cenimo sebe, tudi drugih ne zmoremo imeti radi.


Pozitivna izkušnja je kljub vsemu nekoč končni izid soočenja s tesnobo. Kljub neprijetnim simptomom in trpljenju, ko bi storil čisto vse, da tesnoba enkrat izgine, je na koncu to morda preizkušnja, ki te je spremenila na bolje. Trpljenja ne privoščiš nikomur, izkušnje vsakomur.