Čeprav sem desetletje dolgo premagovala svojo tesnobo, nisem nikoli pomislila, da je vzrok zanjo lahko hujša travma iz mojega otroštva, ki jo je um pozabil, telo pa je z njo sobivalo petdeset let mojega življenja. Ko je pravi sprožilec kot strela z jasnega odprl pot do potlačene travme – zlorabe v predšolski dobi, se mi je podrl svet in vse moje vloge v njem. Razen biti mama. Največje radosti, zaradi katere se je bilo vredno roditi na ta svet.
Že pred odkritjem zlorabe preko terapevtskega procesa sem slutila, da sem v nekem delu svoje osebnosti morda res drugačna od ostalih. Partnerjev sprožilec je v meni zbujal staro travmo, izgubila sem zadnjo bilko občutka varnosti, ki je pravzaprav nikoli v življenju nisem resnično čutila. Že ko sem predelovala samo partnerjev sprožilec, so mi dali vedeti, da travma niso samo vojne in posilstva, ampak tudi precej manjši in na videz lažji dogodki iz našega otroštva. Takrat še nismo slutili, da spadam v kategorijo hujše travme, ki se lahko zgodi majhnemu otroku.
Nato sem se podala na pot čutenja, raziskovanja in poglabljanja vase in v strokovno literaturo. In kar naenkrat se je povsod okrog mene pojavljala ena sama beseda – travma. Slišimo jo pogosto, ne jemljemo čisto zares, v resnici pa upravlja z nami skozi naše nezavedno, ki skriva toliko neodprtih predalov naše podzavesti in dokler le more, ščiti naše skrivnosti pred svetom in nam samimi. Kajti, ko se takšnih predalov lotimo odpirati, sledi neizbežno boleč in osamljen proces, popolnoma nerazumljen s strani okolice.
Ko se zbudi speča nevarnost v nas, je potrebnega zelo veliko poguma, da ozavestiš vzroke za svoje težave, saj travma povzroča vseživljenjske vplive na otrokovo in posameznikovo fizično in duševno zdravje, je pogost vzrok za vse vrste odvisnosti in samo destrukcije. Običajno se v takšnem počasnem procesu okrevanja od posttravmatskih simptomov, s katerimi je zelo težko živeti, v celoti sesuje naš ego in razpade celotna socialna mreža ljudi, ki ne znajo razumeti in sprejeti preobrata v doživljanju takšnega posameznika. Živčni sistem je v takšnem stanju povsem nemogoče upravljati z razumom, saj se posledice travme odvijajo v plazilskem delu naših možganov. V stanju ogroženosti se nam namreč aktivira najbolj nagonski deli naših možganov z ogromno nakopičene energije v telesu, ki zaman išče pot do razbremenitve pritiska. Mnogo nepojasnjenih simptomov ljudi izhaja iz nerešenih in neodkritih travmatskih izkušnjah iz preteklosti, ki jih tako radi pometamo pod preprogo in o njih molčimo.
Če se hočemo podati na pot celjenja travme, se moramo najprej dokopati do podatkov, kaj se nam je zgodilo. Mnogo jih je skritih v našem nezavednem in v našem telesu, od koder jih je tudi najtežje odpraviti. Nato se moramo soočiti z razpadom celotnega dosedanjega življenja in sprejeti sebe v povsem novi luči, kot bi se znašli v povsem nepoznani deželi, ki je naša okolica niti ne vidi, niti ne razume. Zdržati moramo vso mešanico občutkov in senzacij, ki prihajajo iz nas in na katere nismo nikoli zares pripravljeni, saj je ni teoretične knjige ali fakultete, ki bi te pripravila na tako buren proces. In ko odkrivaš svojo temo, jo hitreje prepoznavaš tudi pri drugih. Kar naenkrat se ti odprejo vpogledi v posameznike, družine in družbo kot celoto in razumeš, zakaj reagiramo tako kot reagiramo, zakaj se tako radi predstavljamo v javnosti s čudovitimi, zlaganimi slikami idile, resnično pomembne prelomnice v rodbinskih sistemih pa skrivamo pred sabo in drugimi, da nas ne bi zares videli takšne kot smo.
Sama nisem želela po tej poti. Brez sramu in zadržkov delim svojo zgodbo s svetom, saj zdaj vem, koliko ljudi oziroma po malem tako rekoč vsi, imamo v sebi neraziskano podzavest, stare vzorce delovanja in prepričanj ravno zaradi travmatskih izkušenj iz preteklosti, da o podedovanih družinskih travmah niti ne govorim. Veliko pomanjkanje razumevanja takšnih ozadij in procesov obstaja v družbi, tako pri stroki kot pri posameznikih, ki se borijo s simptomi vseh vrst, od tesnobe, depresije, posttravmatskih odzivov živčnega sistema, fibromilagije, odvisnosti vseh vrst, fizičnih bolezni in trpljenja v odnosih. Da naj na hitro stisnemo zobe in potrpimo, čim hitreje prebolimo in zdržimo nadaljnje življenje, je zelo pogost in popolnoma napačen nasvet okolice, ki ne razume, kako globok, počasen in intenziven je proces celjenja travme. Zamrznjeni deli travme so v našem živčnem sistemu namreč kot tempirane bombe z nepojasnjenimi eksplozijami, zato se moramo razminiranja lotiti nežno, premišljeno in po korakih, da sploh preživimo. Proces celjenja travme traja tako rekoč celo življenje in terja mnogo potrpljenja, dela na sebi in posvečanja globoki problematiki, da nekoč končno sprejmemo sebe takšni kot smo v svoji avtentičnosti brez mask in iger, ki so tako značilne za sodobni, zlagani svet. Neizbežno odpadejo nezreli odnosi, neiskreni ljudje, ostane le bistvo, ki je očem pogosto skrito.
In neizbežno se premakneš v višje duhovno razumevanje ljudi, človečnost, empatijo, resnico in razumevanje družbe kot povsem travmatizirane človeške vrste, ki vedno znova izbira nasilje, vojne, zlorabe, sovraštvo in bedo. In tako se iz roda v rod rojevajo novi travmatizirani rodovi, ki ne zmorejo zaceliti svojih ran in se premakniti v ljubezen, odpuščanje in hvaležnost, v višjo vibracijo, s katero bi lahko presekali vozel enakih napačnih izbir in trpljenja brez primere. Še nikoli ni bilo na svetu toliko vojn, beguncev, odvisnikov in trpečih brezizhodnih posameznikov in družb kot danes. V enaindvajsetem stoletju, ko se človeštvo že premika v Vesolje, v lastni vrsti pa ne zmore niti noče ustvariti pogojev za normalno, zdravo, ljubeče življenje, ki si ga vsi želimo.
Zato je zdravljenje travme tako pomembno pri vsakem izmed nas, v naših družinah, rodbinah in celotni družbi. Celjenje travme nudi veliko modrosti, resnice, empatije, videnja širše slike nas samih in sveta okrog nas. Toliko dela nas še čaka in toliko priložnosti imamo, da se izvijemo iz starih vzorcev delovanja v dobro naših zanamcev, ki si zaslužijo novo Zemljo z več empatije in razumevanja, z manj trpljenja in razpadanja vrednot in morale v celotni človeški civilizaciji.
