Draga Tatjana,

ob branju Vrča ljubezni sem večkrat obstala sredi stavka in samo zadihala, marsikaterega večkrat prebrala, da bi se vtisnil v spomin. Že prelet nekaj strani pred samim začetkom branja je nakazoval, da bo to ena tistih knjig, pri kateri stran za stranjo vleče kot močan magnet in pušča za seboj posebno sled. Drži, kot ste zapisali, da zunaj nas ni stebra, ni temelja, kamor bi lahko stopili. V nas samih je. Ta misel ni le močna – je prelomna. In še bolj dragocena postane, ko jo napiše nekdo, ki je moral najprej stopiti skozi lastno razdejanje, da jo je lahko uzrl.

Vaša odločitev, da se soočite s tem, kar leži pod površjem tesnobe, s tistim težkim, zamolčanim, travmatičnim, in to podate z besedami, ki niso ne obupane ne olepšane, temveč pristno človeške, je zame in, tako verjamem, za mnoge druge, darilo. Vaše besede ne zdravijo v stilu čudeža, ampak v slogu resnice. Počasi, po plasteh, od znotraj navzven. In v tem je njihova moč.

Hvala vam zanje. Hvala vam za pogum. Hvala vam za iskrenost. Hvala, ker ste povedali svojo zgodbo – zase, in tudi za vse nas, ki nosimo svojo zgodbo. ♥️ Z veseljem bom knjigo podelila s tistimi, za katere bom začutila, da bi jim lahko ponudila poMOČ.

Z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo.

Draga gospa Tatjana, moram vam povedati, da mi je že vaša prva knjiga SKODELICA ŽIVLJENJA dala povsem nov zagon za življenje po infarktu, ko sem zbolela tako fizično kot duševno. Jaz res veliko berem, prebrala sem na stotine knjig, ampak takšnega pečata in osebnega nagovora iz vašega srca in duše nisem doživela še v nobeni knjigi. Zame ste boljša od vseh pisateljev, celo Gabor Mate mi ni dal toliko uidov v moje življenje. Ravno tako moji hčerki.

Ko sem izvedela , da imate novo knjigo, sem jo takoj naročila. Povem vam, vi imate veliko sledilcev kot sem sama, iz srca smo vam hvaležni za vaše knjige, ki so tako posebne, s takšnimi emocijami, vašimi lepimi slikami, zato se zavedajte, da delate za nas in mi vam sledimo. Vaši knjigi imam na vidnem mestu, ker to so knjige za celo življenje. Bila sem v že naši knjižnici in jim povedala, da če si koga želim za predstavitev svoje knjige, ste to vi. Iz srca vam hvala za vaše delo.

Tatjano sem takoj prepoznala kot človeka s svetlobo v očeh. Človek s svetlobo v očeh je človek, ki je že vstopil vase – v sedmo smer, kot temu pravijo stari modreci. Potopil se je vase. In dovoli si čutiti prav vse. Čeprav ve, da ta pot ni končana, je zdaj ni več strah spuščati se v čutenje in ozaveščanje, saj ve, da je to pot do Svetlobe, do Vira, do katerega vodi le ena pot – pot skozi sebe. To je zgodba močne ženske, ki se pogumno poda na pot odkrivanja vzroka travme zaradi zlorabe, ki ji je bila povzročena v rani mladosti. Neutrudno koplje in se sooča s svojo preteklostjo ter plast za plastjo 'odkriva' svoje življenje. Tatjana je junaška vitezinja, ki je na poti spusta v tèmo našla in rešila malo Tatjanco. Dala ji je tisto, česar vse dotlej ni bila deležna – videla jo je, jo vzela v svoj objem in ji zagotovila varnost.

Svojo zgodbo se je odločila podeliti z nami, čeprav ve, da se mnogi lahko obregnejo obnjo in se od nje odvrnejo. A zaveda se, kako pomembna je ta pot. Zaveda se, koliko travm je nakopičenih v ljudeh in da je knjiga pravzaprav vodnik, pripomoček pri zdravljenju. Njen terapevt se iz svoje lastne prakse tega povsem zaveda: »No, če boste res dovolj pogumni za izdajo knjige na temo zlorabe, boste pa Slovenijo obrnili na glavo.

Knjiga Vrč ljubezni se me je zelo globoko dotaknila, je preprosto vrhunska in moje mnenje je, da jo svet potrebuje. Iz nje žariš ti sama, tako nežno in ranljivo, a obenem tako pogumno. Želim se ti ponižno zahvaliti v imenu vseh nas, ki smo se kdaj v življenju spopadali s tesnobo in neobvladljivimi močnimi, rušilnimi čustvi. Pa v imenu vseh zlorabljenih ljudi. Tvoja iskrena izpovedna zgodba bo mnogim v tolažbo in smernica, kako priti iz tega brezna ven. In začni na vse načine delati z ljudmi, kajti nikoli te ne bo spustilo, ker je to tvoje največje življenjsko poslanstvo. Moj globok poklon!

Stokrat hvala, da si napisala knjigo Vrč ljubezni. Z njo si me prebudila iz moje teme, v kateri sem se znašla zadnje leto. Saj se tudi v meni skriva majhna punčka, polna strahov in travm. Spodbudila si me, da si poiščem pomoč in pogledam v to črno skrinjo v meni in se soočim s svojimi demoni, ki me uničujejo že celo življenje. Res ti hvala za tvojo pomoč, bila si edina, ki se me videla in pomagala, ne samo s knjigo, ampak tudi s pogovorom. Občudujem tvoj pogum in tvojo moč, da svojo zgodbo obelodaniš in deliš s svetom, ravno tako občudujem hrabrost tvojega moža. Na našem koncu je toliko travmatiziranih žensk, da si ne moreš zamisliti. Vsi pa nam govorijo, da ni dobro pogrevati preteklosti, da takšno je pač življenje in je treba vse pozabiti in živeti naprej. Zato ozaveščaj o teh stvareh v dobro vseh nas in naših otrok, da se ne bomo skrivali za navidezno lepimi fasadami naših družin.